V FIDES-u delimo željo vladne strani, da čim prej najdemo rešitve. Tako država pritrjuje ugotovitvam, da za preprečitev dokončnega kraha ne bo dovolj še ena obljuba o sistemskih rešitvah. Ti so brez dvoma potrebne, vendar njihovo dolgotrajno iskanje brez takojšnih ukrepov lahko pripelje do stanja, kjer ne bo več ničesar za rešit. Vsak dan sprenevedanja, nedela in ne odločitve je zaostrovanje razmer. Človek ni odgovoren samo za svoje odločitve, ampak si vedno odgovoren tudi za tisto, kar nisi storil, pa bi moral. Naše rešitve so bile predstavljene – tako kot prejšnjim - tudi tej vladi. Brez težav jih predstavimo ponovno, čeprav moramo opozoriti, da nismo poklicni pogajalci – celotna ekipa Fidesa so zdravniki, ki v času pogajanj ne morejo opravljati svojega osnovnega dela, zato je zavlačevanje in odlaganje rešitev dodatna obremenitev zanje in posledično za bolnike.
Stavka je vedno težka odločitev, ker je težka tako za bolnike kot zdravstveno osebje. Naš cilj je, da se ji izognemo. A se v času, ko upamo na najboljše, pripravljamo na najslabše. Stavkovni odbori po bolnišnicah operativno organizirajo vse za njen začetek. Ideje o stavki so bile večkrat odložene v času epidemije. Stavka je vedno preuranjena za tiste, ki ne mislijo resno. Za nas ni preuranjena, mnogi člani se sprašujejo, ali nismo morda celo prepozni, ker smo gentelmensko čakali, da vlada prvih sto dni prevzame svoje delo. Peticije za izstop iz plačnega sistema še kar prihajajo – na terenu čutimo veliko podporo. Smo na točki preloma, poti nazaj ni. Ne verjamem, da želita minister in predsednik vlade ostati v narodnem spominu zapisana kot dokončna grobarja javnega sistema.
