Naj začnem pri jedru sedanje zdravniške stavke: slovensko zdravništvo je tako maloštevilno, da zaradi preobremenitev izgorevanja ne zdrži več. V Sloveniji smo po številu zdravnikov na predzadnjem mestu v Evropi, oziroma manj kot v Sloveniji jih je poleg Poljske še v Romuniji. Imamo 290 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, vsa srednja Evropa jih ima okrog 370, Avstrija kar 475! Kljub temu naši zdravniki na leto opravijo 13 milijonov pregledov bolnikov ali povprečno 6,3 pregleda na prebivalca (evropsko povprečje je 6,6). V bolnišnicah je hospitaliziranih 171 bolnikov na tisoč prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 173 hospitalizacij (vir: ZZZS). Zaradi hudega pomanjkanja zdravnikov jih kar 74 odstotkov ne vzame bolniške, ko bi jo iz istih razlogov predpisali bolnikom, saj pri delu nimajo nadomeščanja.
V povprečju slovenska zdravnica, zaposlena v javnem zdravstvu, živi le 65 let (študija dr. Jožice Šelb in dr. Tita Albrehta), to je kar 18 let manj, kot povprečno živijo slovenske ženske! Izgorelost v zdravstvu je izjemno visoka, gre za hudo preobremenjenost zaradi zelo odgovornega dela, nočnih dežurstev, ki človeka drugače črpajo kot dnevno delo, hudega tempa, težkih bolnikov, neredko dvojnih ali celo trojnih delovišč hkrati (ambulanta, teren, nadomeščanja), pritiska svojcev, medijev in nenehnega izobraževanja, saj je zdravniški poklic eden redkih, ki mora na sedem let podaljševati licenco. Kakovost zdravnikovega življenja je slaba: neprespanost, zvišana obolevnost, več razvez zaradi nenehne odsotnosti, pa še nezadovoljstvo zaradi dolgotrajnega medijskega pogroma.
Zdravništvo pri nas od nekdaj dela tudi na etični pogon, saj ni bilo nikoli dovolj zaposlenih in ni država nikoli dovolj vlagala v zdravstvo. Prišlo je tako daleč, da zdravništvo tega ne zdrži več: množično zapušča poklic, odhaja v pedagoško delo, administrativne službe ... Tako zgubljamo starejše izkušene zdravnike in vrhunske izobražene strokovnjake. Tudi študenti medicine, ki spremljajo ta dogajanja, se vse pogosteje odločajo, da pri nas, kjer imamo vrhunsko medicinsko izobraževanje, doštudirajo, kar plačamo davkoplačevalci, nato pa gredo v tujino, čeprav si to ne želijo. Tujina naše zdravnike sprejema odprtih rok in jih pri delu spoštuje.
Slovenci smo znani garači in na tak način zdravniki delujejo že desetletja. Njihovo nenehno medijsko šikaniranje je politično motivirano. Sedanja ministrica za zdravje ignorira resnične probleme zdravništva in se obnaša arogantno kot tudi vlada. Po 13. mesecih, odkar ima na svoji mizi Fidesova pričakovanja, je šele ob stavki prvič javno priznala, da na primarni ravni manjka približno 750 zdravnikov. Ker se vladi to ni dalo drugače dopovedati, so ti morali s stavko zahtevati sprejem standardov in normativov, ki bodo pokazali, koliko osebja dejansko manjka. Že prvi teden stavke je pokazal, kako blizu kolapsa je zdravstvo, če zdravstveni delavci delajo normalni delovni čas kot vsi drugi zaposleni. Redki zdravniki si želijo dežurati, večina je v to prisiljena. In ker delajo dvojni delovni čas, imajo posledično višjo plačo, zaradi česar jih mediji kot zaslužkarje dajejo na pranger in objavljajo njihove bruto dohodke, čeprav vemo, da gre več kot polovica državi! Zdravniki pa so zgarani, izgoreli in postajajo apatični. Naj še zapišem, da je osnovna plača zdravnika specialista okoli 1500 evrov, ta pa v ambulanti družinske medicine mesečno pregleda povprečno 1000 bolnikov. Za vsak pregled torej dobi 1,5 evra!
Tudi zdravniki so samo ljudje, ki potrebujejo čas za počitek, družino in normalno življenje. Nobena vlada nima pravice zdravstvenega osebja pehati v izgorelost in prezgodnje umiranje! Mar se ne zavedajo, da bodo na tak način zrušili zelo kompleksen sistem zdravstva? Slovenska oblast zdravnikom že 20 let obljublja izboljšanje pogojev dela. Delati na etični pogon brez časovne omejitve je škodljivo za vsakega človeka, tudi za bolnike, zato lahko razumemo zdravnike, da je skrajni čas za reševanje zdravstvenega sistema. Želja zdravništva je, da bi delali v miru in dobro, da bi bili v pomoč bolnikom in imeli pri delu tudi osebno zadovoljstvo. Ne pozabimo, da v zdravniški poklic prihajajo le najbolj sposobni posamezniki, ki si po večini želijo opravljati tudi človekoljubno poslanstvo. S sedanjim odnosom do njih bo vlada dosegla podobno, kot je bilo v 70. in 80. letih v samoupravljanju, ko je bilo zdravniško delo popolnoma razvrednoteno, zdravniki pa so oropani dostojanstva množično odhajali v tujino ali celo izstopali iz poklica.
Pismo je bilo 26. novembra objavljeno v Sobotni prilogi Dela.
