V teh dneh smo lahko v medijih spremljali že večkrat videno zgodbo, ki jo uprizarjajo vodje določenih sindikalnih central po slehernem dosežku FIDES-a, ki zastopa večino slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov, ki so odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti in na katerih sloni delovanje javnega zdravstvenega sistema.
Žaljiva napeljevanja poslancev opozicije, ki smo jih zasledili v medijih, da bi razpad enotnega plačnega sistema pomenil, da bi največ pridobili tisti poklici, ki s stavko najbolj prizadenejo življenja ljudi, dajejo jasno sliko o odnosu, ki ga le-ti izkazujejo do slovenskih zdravnic in zdravnikov po dveh letih spopadanja z epidemijo. Teh istih poslancev očitno niti malo ne moti, da sta oba zdravstvena sindikata, ki zastopata ostale zaposlene v zdravstvu, v obstoječem plačnem sistemu, sredi razmaha epidemije že napovedala stavko.
Sprašujemo se, kako bodo ti isti poslanci, ki se podajajo v predvolilno borbo za glasove, državljanom prikazali rešitve za dostopno in učinkovito javno zdravstvo. Morda s tem, da bodo zdravnike tlačili v enotni plačni sistem, katerih temelji niso zgolj zamajani, če parafraziramo vodjo konfederacije sindikatov Branimirja Štruklja, temveč jih že dolgo ni več, ker so jih ti isti sindikati porušili sami. Zadnji udarec je bil sklenjen aneks za več kot 35.000 zaposlenih v zdravstvu, ki predstavlja trajni dvig plač, težak okoli 123 milijonov, in ob katerem ni bilo zaznati izražene skrbi, ki jo trenutno zasledujemo v medijih, kako bo napovedano začasno zvišanje zdravniških plač vplivalo na javno blagajno.
Dejstvo je, da zdravniki ta plačni sistem že zapuščajo in sledijo ponudbi, ki jo ponuja trg in se zaposlijo izven javnega zdravstvenega sistema ali tujini. Ne bo več dolgo, ko se bo izstop zdravnikov zgodil sam in na to ne bodo imeli več vpliva niti sindikati, niti politika. Takrat bo javno zdravstvo, kot ga poznamo in za kakršnega naj bi se politika zavzemala, le še iluzija, o čemer se lahko prepričamo s pogledom na države nedaleč stran od nas.
Zavedanje, da so spremembe v našem zdravstvenem sistemu, vključno s sistemom nagrajevanja zaposlenih v zdravstvu, nujne, po epidemiji pa bodo neizogibne, očitno še ni dozorelo. Nastavki rešitev za izhod zdravstva iz krize, ki smo jih v odgovornosti do bolnikov pripravile zdravniške organizacije že v letu 2014, so bili podani, a jih doslej nihče ni jemal resno. Še dobro, če parafriziramo naslov članka »Bolniki nimajo svojega Kuštrina«, smo ravno zdravniške organizacije, na čelu s FIDES, tiste, ki se poleg dela politike edine zavzemamo za bolnike in dostopen ter učinkovit javni zdravstveni sistem.
